Ko sem bila mlada sem naredila izpit za avto, nekajkrat sem se takrat peljala, a ker doma nismo imeli ravno denarja, da bi mi kupili avto, njihovega avta pa nisem upala voziti, da ne bi bilo kar narobe, sem vozila vedno manj. Ko je minilo eno leto in nisem več sedla za volan sem vedela, da ne bom več vozila in da sem izpit za avto naredila brez veze.
Živela sem v mestu, to je bila tudi ta slaba točka, da niti avta nisem pogrešala, ker sem lahko vse opravila peš, če pa sem morala kam dlje, pa so zato bili avtobusi, tako sem se navadila in sedaj je izpit za avto pri meni doma samo še spomin, ne predstavljam si več, da se usedem za volan in peljem. Enkrat sem se prav vprašala, če bi se še sploh znala, točno vem, kej je kaj in zamikalo me je, da bi probala tako iz radovednosti, da vidim, kaj vse sem si zapomnila, a me je hitro minilo. Imam pa moža, ki je voznik in če moram kam, me pelje on, tako da mi izpit za avto nič več ne pride prav. Če bi hotela sedaj v teh letih voziti avto, bi morala na ure vožnje, ker enostavno nisem voznica.
Da bi rekla, da ne bi zmogla, to bi bila laž, zmogla bi, ker se nimam za štorasto, le čas bi potrebovala, ker jaz sem izpit za avto v mladih letih naredila hitro, bila sem dobra voznica, le avta nisem imela, če bi ga imela bi sigurno danes vozila avto še naprej. So pač bili takšni časi in imela sem srečo, da sem živela v mestu, sedaj pa se z veseljem vozim z možem, ki me pelje kakor koli hočem. Uživam kot sovoznik, včasih se pošalim in kaj pokomandiram in na koncu rečem , da poznam določene stvari, ker imam izpit za avto, da ne pozabijo.
…