Moj oče je bil lesar. Resnično je znal narediti različne izdelke iz lesa. Ko sem bil star 7 let, pa sva skupaj začela delati leseno hiško. Ko je moj oče delal v delavnici, sem mu večkrat pomagal. Bil je vesel, ker sem tako užival zraven njega. Tako mi je predlagal, če bi skupaj naredila leseno hiško. Seveda sem bil zato. Še kako sem bil srečen, da bova skupaj nekaj počela.
Tako sva 50 metrov stran od hiše na drevesu začela delati leseno hiško. Ko sem opazoval očeta, kako reže les, sem komaj čakal, da začne delo na drevesu. Kako sem bil srečen, kar smejalo se mi je. Z očetom sva se zmenila, da hiško delala vedno skupaj. Tako oče ni nikoli hiške delal sam. Vedel sem, da ko sem bil v šoli, da oče ni delal hiške, ampak je vedno počakal name. Še danes se spominjam, kako lepo sva se imela. To je bil čas, ko sem bil z svojim očetom najbolj srečen. Skupaj sva odločala, se pogovarjala, smejala in gledala, kako hiška raste. Komaj sem čakal, da je bila hiška na drevesu dokončana.
Nisva je naredila tako hitro, ker sva si enostavno vzela čas. Včasih sva jo delala tudi med tednom, večina časa pa med vikendom. Še danes sem ponosen na mojega očeta, da si je takrat vzel toliko časa samo zame. Kajti dobro sem se zavedal, koliko dela je imel in nikoli mi ni rekel, da nima časa zame in za hiško. Hiška je na koncu dobila tudi ime, izbrala sva ga skupaj. To je bila najina hiška in še danes je. Veliko mi pomeni, saj je to spomin na mojega dragega očeta.
…