Naš dedek je bil vse svoje življenje strasten vrtnar. Leta so tekla in kolena so mu vedno manj dopuščala sklanjanje in kopanje po vrtu. Nekega dne, medtem ko je brskal po spletu, je naletel na članek o gojenju šampinjonov. Pomisli je, da bi to bilo lahko nekaj zame in se lotil raziskovanja.
V zimskem času je pridno prebiral knjige, gledal videoposnetke in obiskal bližnjega gobarja, ki mu je zaupal nekaj skrivnosti uspešnega gojenja. Ko je prišla pomlad je bil pripravljen. Ko je kupil vse potrebno za gojenje se je ozrl po svojem domu, da bi našel primerno mesto za skladiščenje in gojenje. Klet je bila premajhna, drvarnica prehladna, ostala je samo še garaža. Garaža je bila še vedno polna starega orodja, zarjavelih koles in škatel z neznano vsebino. Lotil se je pospravljanja. Po nekaj dneh dela je bila garaža čista in pripravljena na skladiščenje, na novo poglavje v njegovem življenju. Postavil je police, nanje razporedil vreče s substratom ter skrbno nadziral temperaturo in vlago. Vsak dan je hodil preverjati napredek in z vsakim novim belim klobučkom, ki se je pojavil, je bil vedno bolj vesel. Kako dobro, da je za skladiščenje in gojenje izbral garažo, zdela se ja pravi prostor. Ko je prišel čas pobiranja prvega pridelka, ni mogel verjeti svojim očem, gobe so bile ravno prav velike, snežno bele in dišeče. Takoj je poklical babico, da mu pomaga. Pripravila si bosta slastno kosilo. Na maslu sta prepražila prve šampinjone in juha, ki sta jo skuhala je imela božanski okus.
Po vasi so se hitro razširile govorice o gobah in njegovo skladiščenje je bilo odkrito. Sosedje, sorodniki in celo trgovina v vasi so začeli spraševati ali bi jih prodajal. Dedek ja kar nekaj časa okleval, na koncu pa se vendarle odločil. Zakaj pa ne, je pomislil. Uredil si je manjši kotiček v garaži, kjer je skrbno shranjeval gobe pripravljene za prodajo. Kaj hitro se ga je prijel vzdevek gobarski dedek.
…
