Ko je bil tehnični pregled zaključen, sem prejela listek, kjer je homologacija pokazala, da je vozilo brezhibno in primerno za vožnjo. Srečna, ker sem to izvedela, sem se odpravila domov, da lahko da to sedaj za seboj in se spravim na naslednja opravila, ki me čakajo v življenju, Še prej si bom pa naredila kosilo in se posvetila popoldanskemu počitku. Imela sem namreč zelo težak teden.
Medtem ko sem si pripravljala večerjo, sem si ogledovala listek, kjer je bila homologacija opisana, ampak se nisem kaj preveč znašla, če sem čisto iskrena. Niti ne vem kam naj sedaj točno ta listek pospravim, ker je to prva homologacija, ki sem jo prejela odkar imam izpit za avto. Verjetno ne bi bilo slabo, če bi vprašal kakšnega prijatelja, ali mi lahko kaj več pomaga o tem. Za danes je vsekakor popolnoma dovolj, da imam to s seboj in da imam jutri popoldan brez opravkov. Potem me pa zagotovo čaka kakšen nov mini projekt, ki se mu reče nujno življenjsko opravilo, za katerega še ne vem, kaj je. Vem samo, da je zagotovo zabeležen v mojem planerju, kar je odlično. Vsekakor pa ne bom tega odpirala do pojutrišnjem, ker me ne zanima. Danes se veselim, da se je homologacija iztekla, tako kot se je in sedaj kakšno leto ne potrebujem o tem razmišljati.
Večer je bil res popoln. Miren in nihče me ni klical. Le kaj je lahko še lepšega na teden po tem, ko sem vsak dan imela nekaj. Povečerjala sem, prižgala film in se posvetila počivanju v miru. In pa seveda prošnji vesolju, da tako ostane in se po kakšnem naključju kaj ne zgodi. Bilo bi namreč res neprijetno, če bi me sedaj neka zmotilo pri tem uživanju. Ampak vsaj nimam več v mislih, da je homologacija nekaj, kar se mora urediti, kar je pravzaprav več kot odlično.…