Bujenje ni bilo ravno prijetno. Zunaj kikirikanje petelina, notri v šotoru pa maček v moji glavi. Verjetno sem spil eno pivo preveč. Tisto ta zadnjo. Počasi prilezemo iz šotora. Bine je na gorilniku že skuhal kavo. Ma je priden ta naš Bine. Posedemo se v krogu in vsak z svojimi mislimi v glavi srka vročo črno kavo. Polde tiho zavzdihne, kaj je bilo treba včeraj res vse spit in se prime za glavo.
Ni druge, treba se bo zbrat in sestavit za današnjo plovbo po reki. Iz šotora vsak prinese nekaj malega hrane in naredimo zajtrk. Vse v tišini. Zgleda, da se nisem edini zbudil z mačkom v glavi. Zajtrk v trenutku pospravimo in kot bi se zmenili se zapodimo proti reki in poskačemo v vodo. Uh, kako paše. Pravi recept da zbudimo glavo in telo. Iz vode opazimo, da je možakar s čolni pravkar zapeljal v družinski kamp ob reki. Pohitimo do šotorov, se preoblečemo, vzamemo vse kar smo pripravili, da bomo vzeli zraven in odhitimo k pomolu. Možakar nam razloži kako se upravlja s kajaki, pove nam kje nas bo počakal, da nas s kombijem pripelje nazaj v kamp. Šli bomo s treni kajaki. Vsak kajak ima tudi majhen sodček, ki se neprodušno zapre, da v njega shranimo denarnice, telefone in fotoaparate, če se slučajno prevrnemo, da se nam kaj ne zmoči in uniči. Opozori nas še, da je obvezno imet na sebi rešilne jopiče, saj je reka ponekod kar globoka in polna tolmunov. Sploh na brzicah moramo biti previdni.
Žiga pa ne bi bil Žiga če se ne bi oblekel v indijanska oblačila, še celo obraz je namazal z indijanskimi bojnimi barvami. Pravi Apač, pravi mali Vinetou. Čisto mu je podoben, temna barva kože in temno črni ravni lasje. Požel je ogromen aplavz ostalih prebivalcev kampa. Pa seveda tudi smeha. Zdaj pa je čas da odrinemo.…
