Še danes se spominjam svojega prvega razgovora za delo. Prišla sem kot skromno dekle, sramežljiva. Vendar mi je uspelo. Izmed vseh so izbrali mene. Dobila sem urnik uvajanja in že prvi dan, so mi povedali, da je obvezna določena delovna obutev. Takoj sem vedela, da bodo to pete. In res je bilo tako. Tukaj pa je nastal problem, ker jaz nisem nikoli nosila pet. Ne samo da nisem znala hoditi v njih, morala sem si za prvi delovni dan čevlje s peto kupiti.
Moj prvi delovni dan in delovna obutev v peti je bil najslabši dan, ki ga nisem imela že dolgo. V službo sem še prišla v nizkih čevljih in se tam preobula. Na začetku je ta delovna obutev izpadla lepo, tudi moja hoja je bila elegantna in lepa. Več ur, ko je preteklo, bolj sem imela boleče noge in težek korak. Na koncu so me noge tako pekle, da sem komaj delala. Ko mi je nekdo nekaj rekel, ga niti poslušati nisem mogla več. Tako me je obvezna delovna obutev prav morila. Zaradi nje sem skorajobupala.
Ko pa je minil cel teden dela, sem se počasi navadila. Vedno bolj samozavestna sem bila in moja nova delovna obutev je že imela nizko peto. Nihče mi ni rekel, kako visoka naj bo peta, tako da sem delala z nižjo peto in me noge niso več pekle. Seveda so se tudi navadile. Včasih sem premišljevala, ali je ta delovna obutev sploh pomembna, ali bi bile lahko obute, kakor bi želele. Verjetno je bila določena delovna obutev ravno zaradi tega, ker so danes popularne superge in bi tako dekleta in ženske v službo prihajale v supergah. Na ta način jih razumem, da je določen kodeks oblačenja in da tukaj ne spadajo zraven superge, zato je bila potrebna elegantna delovna obutev, kar je tudi prav.