Dejstvo je, da sem se jaz nosečnosti res bala. Vedno sem si predstavljala biti mama, nikoli pa si nisem predstavljala tistega dela, ki pride prej, in to je nosečnost. Veliko sem si morala prebrati, saj nisem imela veliko znanja o sami nosečnosti, in ravno zato nisem vedela, v kaj se spuščam.
Ko sem zanosila, sem se najprej zelo veselila, potem pa so se seveda začele vse te skrbi, saj sem vedela, da se bom morala izogibati določeni hrani in pijači, ki ju imam zelo rada. Spraševala sem se, ali mi bo v telesu česa primanjkovalo in ali bi to lahko škodovalo otroku. Komaj sem čakala svoj prvi pregled, da bi dobila več informacij. Vedela sem, da bom po tem pregledu morda malo manj nervozna.
Ko sem končno imela ta prvi pregled, sem ugotovila, da je z otrokom vse v redu, in dobila sem tudi prvo sliko ultrazvoka. Povedala mi je, kaj moram jemati in na kaj moram paziti, in tega sem se tudi držala. Moram priznati, da je bila nosečnost na trenutke malce naporna, a vseeno lepa, saj veš, da ustvarjaš novo življenje. Veliko me je bolel hrbet, proti koncu sem imela tudi zelo otečene noge, a sicer je bilo zelo lepo. Glede na to, da je bila to prva nosečnost, se mi trebušček res dolgo časa ni poznal. Komaj proti koncu nosečnosti sem dobila velik trebuh in takrat sem imela tudi več težav z oblačili. Moram priznati, da so to bili kar lepi problemi, saj sem se precej nasmejala. Nisem bila prav nič jezna, da mi ni bilo več nič prav, in na to sem zelo ponosna, glede na to, da se s svojim telesom obremenjujem že celo življenje.
Proti koncu sem seveda komaj čakala, da se to konča in da končno dobim naziv “mama”. Upala sem samo, da bom zelo dobra mama.