Servis mobilnih telefonov sem iskala v času korone

Prav jezna sem bila, ker se mi je telefon pokvaril ravno sedaj, ko so skoraj vse trgovine zaprte. Nisem vedela, kaj naj naredim, vseeno sem preverila, če kateri servis mobilnih telefonov dela in nisem našla nikogar. Ko je za to zvedel moj mož, mi je povedal, da je slišal, da en servis mobilnih telefonov dela po pošti. Sprva ga nisem razumela, potem pa mi je rekel, da naj telefon pošljem po pošti in oni mi ga popravijo.

Kam smo prišli, res sem pošteno jezna na to korono, ker človek danes ne more normalno živeti, sedaj pa mi ne dela telefon in sploh ne vem, ali se da popravit, koliko bo strošek in kako dolgo bom čakala na svoj telefon. Ker nisem imela izbire, sem poklicala servis mobilnih telefonov in se dogovorila kam ga naj pošljem, tako smo bili dogovorjeni, da ko ga dobijo mi javijo in predenj ga začnejo popravljati, mi javijo, kako visok bo strošek. Drugače ni šlo, če sem hotela svoj telefon nazaj, da bo spet normalno delal.

Tisti dan, ko sem ga pošiljala, se nisem prav nič dobro počutila, kakor da ga ne bom dobila več nazaj, pošte so delale normalno, vse bi moralo iti po normalni poti. In tako je tudi bilo. Javili so mi, da so telefon dobili in da strošek ne bo visok, tako sem bila boj mirna. Po dveh dneh, pa sem telefon že dobila nazaj, servis mobilnih telefonov se je res izkazal, telefon mi je popravil v kratkem času, plačala sem položnico in to je bilo to.

Sedaj ne dvomim več v servis mobilnih telefonov, če bom v času korone še potrebovala njihovo pomoč, se bom na njih z veseljem obrnila, ker so res prijazni in delajo tako kot je potrebno. Nikoli pa si ne bi mislila, da bom kdaj potrebovala servis mobilnih telefonov preko pošte.

Pergola pri hiši moje najboljše prijateljice

Bližal se je konec šolskega leta in bilo je res kar veliko učenja. Po navadi se učiva z prijateljico vsaka zase, tokrat pa sva se odločile, da pridem jaz k njej. Njihova hiša je bila res lepa, pergola na terasi je bila čisto nova, pred kratkim so jo montirali, pod njo pa so imeli res lepo urejen prostor. Ker sva prvo sedeli pod njo in nekaj spili, predenj sva se šle učit, je moja prijateljica dala idejo, da pa bi se lahko učile kar tukaj. Res, da je bila pergola kakovostno narejena, sence sva imele dovolj, tako da sem se tudi jaz strinjala z tem, pa še na svežem zraku smo bile. 

Prvič je bila pergola moj prostor za učenje, nikoli si nisem mislila, da se bom učila tako. Ta dan sem res uživala, kajti vsake toliko sva naredile pavzo, kaj dobrega spile, malo poklepetale, pobrskale po telefonu nova sporočila in se spet šle učit. Tako sva se tisti dan naučile res ogromno, učile sva se do večera in pergola nama je tako koristila, da sva se zmenile še za naslednji dan. To so bili nori dnevi učenja, a so se obrestovali. 

Ko je bilo vsega konec, sva se oddahnili in sedaj naju pergola vedno spomni, na najino učenje, tega ne bova nikoli pozabili, če pa bo še kdaj možnost, se bova še z veseljem učile prav pod njo. Kajti ne morem vam povedati, kako je to fajn, ko je človek na zraku, pergola nama je nudila senco, da nama ni bilo vroče, res dober prostor za učenje. 

Včasih, sedaj ko sedim doma v svoji zatemnjeni sobi prav pogrešam najino učenje, sama ninam te možnosti, ker nimamo pergole, tako da bi bila presrečna, če bi tudi mi kdaj imeli kaj takšnega pred hišo, ker je res praktična zadeva ta pergola, nudi ti en dodatni lep, zasenčen prostor pred hišo.

Parkirano Brig plovilo v marini od moje simpatije

Ta dan me je nekaj vleklo, da grem na sprehod po marini. Še sama ni sem vedela zakaj, bilo je res lepo vreme, a še nikoli se nisem šla sprehajat po marini. Ko sem hodila po pomolu sem videla prelepo Brig plovilo in se pri njemu malo ustavila, na kar je prišel ven možakar, bilo mi je kar malo nerodno, ker sem ravno tam stala, tako da sem se hotela umakniti, potem pa videla, da je to moja simpatija iz študijskih let. Nisem mogla verjeti, da ima Brig plovilo in da je res on. On pa je bil presenečen, da po tolikih letih vidi mene.

Oba sva se temu pošteno nasmejala, povabil me je na Brig plovilo in mi skuhal kavico. Malo mi je bilo neprijetno, ker nisem vedela, kakšno življenje živi sedaj in kar pričakovala sem, da bo prišla iz kabine mogoče žena, potem pa, ko mi je povedal, da je že pol leta samski, ker ga je punca zapustila, sem se šele sprostila. Bila sem presenečena, da nima punce, nima otrok. Ko mi je povedal svoje sanje, je rekel, da bo sedaj spet živel na obali in da ima to Brig plovilo, ki mu prinaša srečo in zadovoljstvo. Kako sem bila vesela, da sem ga srečala, seveda nisem mogla mimo tega, da mi je bil vedno lep, kar malo sem bila zaljubljena v njega, a v življenju sva šla vsak svojo pot, sedaj pa naju je usoda ponovno povezala. Klepetala sva tri ure, ker se meni ni kamor mudilo in tudi njemu ne. Ko sem se pripravljala, da zapustim Brig plovilo, pa je rekel, če bi šla eno vožnjo z njim, sedaj ko se je naredil tako lep dan. 

Enkrat v življenju sem ga že zavrnila, usoda je želela, da se spet srečava, zato sem se odločila, da preživim ta dan z njim in Brig plovilo naju je zapeljalo po valovih.

Tečaj za voditelja čolna ni naredit tako enostavno, kot nekateri mislijo

Moja odločitev, da si želim opraviti tečaj za voditelja čolna ni bila nova. Že kar nekaj časa sem si to želel, kajti več znaš, več veljaš. Sem človek, ki se rad uči, rad delim znanje in če dobim možnost, da lahko grem opravit nek tečaj bom to sigurno izkoristil.

To ni bilo moje področje, zelo malo sem vedel o plovbi, zato nisem šel prav sproščeno na tečaj za voditelja čolna, ker nisem vedel, kaj naj pričakujem. Gospod, ki je predaval je bil res super. Predavanje je bilo preprosto in če kaj nisi razumel, ti je še enkrat razložil, tako sem dobil upanje, da bom tečaj za voditelja čolna opravil. Ko se je predavanje končalo, smo imeli dovolj časa, da smo se še učili doma. Vendar sam sem kar hitro naletel na vprašanja, za katera nisem vedel odgovora. Res, da nam je predavatelj rekel, da ga lahko pokličemo, če kaj ne bomo vedeli, a nisem vedel, če se bo dejansko res javil.

Pa se je, odločil sem se, da grem skozi vso snov in da si vse kar ne razumem zapišem in predavatelja pokličem na koncu. Res sem si želel opraviti tečaj za voditelja čolna, zato sem se doma precej učil. Ko sem prišel do konca z snovjo, pa sem ga poklical, da ga vprašam vse, kar nisem razumel. Predavatelj, ki je vodil tečaj za voditelja čolna, se mi je javil in tako sva šla vsa vprašanja skozi. Res prijazen gospod. Takšen bi moral biti čisto vsak tečaj za voditelja čolna, predavatelj razloži vse na preprosti način in ti razlaga tako dolgo, da razumeš. Sedaj sem osvojil znanje in sedaj moram še samo pokazati svoje znanje. Prepričan sem, da mi je tečaj za voditelja čolna, dal dovolj potrebnega znanja, predavatelj pa je za to zaslužen. 

Cena elektrike so pri različnih ponudnikih različne

Moram priznati, da sem naš račun za elektriko poznala tako na približno, nikoli nisem vedela točno koliko nas pride naša mesečna cena elektrike, ker je položnice imel preko moj mož. Tako sva bila dogovorjena že od začetka. On je imel preko mesečne stalne stroške, jaz pa sem imela preko prehrano in kredit. 

No vse se lahko enkrat spremeni in tako sem jaz en mesec morala poravnati tudi najine stalne mesečne stroške, ker je moj mož ostal brez službe. Takrat sem prvič bolj podrobno pregledala čisto vse položnice in pri nekaterih ukrepala, da sem pogledala tudi druge ponudnike, tako je bila na primer cena elektrike pri drugem ponudniku nižja in tako sem se odločila, da zamenjam ponudnika. Prav nobene ovire nisem imela pri tem, edino kar je bilo, mi je bilo žal, da že kdaj prej nisem pregledala položnice in ponudnike primerjala med seboj. 

Moj mož se seveda ni strinjal s tem, da zamenjava ponudnika, ker se mu ni zdelo vredno, meni pa je pomeni vsak prihranjen euro, vsak mesec par eurov manj, se čez leto dni nabere in cena elektrike je različna pri ponudnikih in prav je, da položnice elektrike ne jemljemo samoumevno, kot jo je jemal moj mož, ampak da se cena elektrike pri ponudnikih vsake toliko pregleda, če se nam splača zamenjati ponudnika.

Tako je na koncu bilo dobro, da sem morala plačati položnice, ker sem tako naredila kontrolo, ki je moj mož ne bi nikoli. On je človek stabilnosti, ko nekaj uredi in zadeva teče, potem nima nobene želje po spreminjanju, sama pa sem drugačna, če je cena elektrike drugje ugodnejša me prav nič ne ustavi, da tega ne spremenim, toliko časa pa bom že posvetila, da bom potem imela manjšo položnico. Ljudje bi morali večkrat na leto pregledati različne ponudnike in tako bi videli, kakšna je njihova situacija. Tako kot je bilo pri meni, cena elektrike ni bila več najnižja in sprememba je bila dobrodošla. 

Imam izpit za avto, vendar avta ne vozim že 20 let

Ko sem bila mlada sem naredila izpit za avto, nekajkrat sem se takrat peljala, a ker doma nismo imeli ravno denarja, da bi mi kupili avto, njihovega avta pa nisem upala voziti, da ne bi bilo kar narobe, sem vozila vedno manj. Ko je minilo eno leto in nisem več sedla za volan sem vedela, da ne bom več vozila in da sem izpit za avto naredila brez veze.

Živela sem v mestu, to je bila tudi ta slaba točka, da niti avta nisem pogrešala, ker sem lahko vse opravila peš, če pa sem morala kam dlje, pa so zato bili avtobusi, tako sem se navadila in sedaj je izpit za avto pri meni doma samo še spomin, ne predstavljam si več, da se usedem za volan in peljem. Enkrat sem se prav vprašala, če bi se še sploh znala, točno vem, kej je kaj in zamikalo me je, da bi probala tako iz radovednosti, da vidim, kaj vse sem si zapomnila, a me je hitro minilo. Imam pa moža, ki je voznik in če moram kam, me pelje on, tako da mi izpit za avto nič več ne pride prav. Če bi hotela sedaj v teh letih voziti avto, bi morala na ure vožnje, ker enostavno nisem voznica.

Da bi rekla, da ne bi zmogla, to bi bila laž, zmogla bi, ker se nimam za štorasto, le čas bi potrebovala, ker jaz sem izpit za avto v mladih letih naredila hitro, bila sem dobra voznica, le avta nisem imela, če bi ga imela bi sigurno danes vozila avto še naprej. So pač bili takšni časi in imela sem srečo, da sem živela v mestu, sedaj pa se z veseljem vozim z možem, ki me pelje kakor koli hočem. Uživam kot sovoznik, včasih se pošalim in kaj pokomandiram in na koncu rečem , da poznam določene stvari, ker imam izpit za avto, da ne pozabijo. 

Kupila sem ploščice in vrtna korita

Rada sem ustvarjalna in rada počnem stvari, ki se vidijo, tako sem letos dobila željo, da bi pred hišo dala vrtna korita, ki bi jih sama obložila z ploščicami, da bi tako bila moja unikatna. Korita sem kupila velika, dobila sem jih zelo poceni in ploščice sem tudi dobila po znižani ceni, ker mi itak ni bila pomembna kvaliteta, saj sem jih nameravala razbiti v majhne koščke.

Naša hiša je kar dolga, potrebovala sem 4 velika korita, da bi vse lepo izpadlo, vedno ko se nekaj odločim, naredim za prav, tako da sem na kocu zadovoljna. Tisti dan sem si sama pripeljala stvari domov, to se pravi ploščice, korita in lepilo za ploščice.

Saj veste kako je to, ko že imaš načrt in material, bi takoj rad začel delati, ker komaj čakaš, da svojo željo uresničiš. Še isti dan sem začela razbijati ploščice na koščke in jih potem tako zložila, kot  bom potem limala na korita. Sestavila sem si vzorce, ker da bi to delala sproti, ko bi že limala ploščice na korita, vem, da ne bi naredila istih vzorcev, ker ne bi vedela, katere barve imam. Drugi dan, pa sem začela ustvarjati svoj mozaik. Do večera sem vsa 4 korita okrasila, to je prišlo tako lepo, da vam ne morem povedati, to je bil moj unikat. Škoda, da danes ljudje hočemo vse kupiti že narejeno in da nimamo več želje po ustvarjanju, ker se res da veliko stvari narediti tako, da sami pustimo tisti končni pečat, kot so pri meni končni videz naredile ploščice, ki sem jih kupila za korita posebej. 

Sedaj že rastejo v koritih rože in vedno, ko se sprehodim mimo korit sem vesela in ponosna nase, da sem to naredila sama. Ta korita so mi najlepša in polepšajo celotno okolico, nalimane ploščice so res izpadle lepo.

Žlebovi in nočni obisk

Manjši vikend, na obrobju mesta je dobil svojo končno podobo, streho smo prekrili s strešniki, opremili z žlebovi, tik pred pričetkom piknik sezone, ker je bil naš namen preživeti večino prostega časa tam, na naši mirni jasici ob gozdu. No tako smo vsaj mislili, ampak se je očitno v dnevih, ko nas ni bilo tam, dogajalo veliko zanimivega.

Odkar smo naša dela končali, je začelo zmanjkovati orodje, ki smo ga potrebovali za obdelovanje  nekaj kvadratov vrta. Ker vrtne lope nismo imeli, je le to bilo postavljeno ob vikendu. Do vrta so bili napeljani žlebovi, za namakalni sistem, glede na to da nismo prihajali vsak dan, je bilo potrebno tiste tri solate in pet korenčkov vendarle zalivati. Petek popoldan, vse pripravljeno za piknik, ko žena začne vpiti, da ima vso zelenjavo v vrtu uničeno, pogledam proti vrtu, žlebovi so bili razmetani okoli vrta. Namesto kurjenja kamina, je bilo treba najprej poskrbeti za namakalni sistem. Težava je bila v tem, da žlebovi niso bili sklenjeni, tako voda ni mogla priteči do vrta. To uredimo in si le pripravimo večerjo na žaru. 

Zvečer ko otroci zaspijo, z ženo sediva na terasi, ob hladnem pivu. Z gozda se sliši, kot da nekdo prihaja proti nam v veliki naglici. Izza drevesa skoči nek starejši moški, ker naju ni opazil, začne nekaj na silo iskati na drugi strani vikenda, kjer smo imeli pospravljeno še nekaj kosov gradbenega materiala, ki nam je ostal. Žvenketa aluminij, nekdo sveti z baterijo, stopim previdno izza vogala in na glas pozdravim. Možakarju padejo žlebovi iz rok, zakriči in v strahu začne z naglico razlagati, da je naš sosed z druge strani hriba in da potrebuje žlebove zato, da naredi blatne kopeli za piščančke, ki jih vzreja. 

Naslednji dan se  odpravimo raziskovat okolico in poiščemo gospoda, ki je imel majhno uto, ob njej mini fontano, zraven pa pravljično izdelano bivališče za piščančke, zaradi katerih so bili žlebovi tako nujni. No povedal je tudi, da si je občasno izposodil tudi kakšno orodje, a ga ni vrnil vedno tisti dan. Zaradi neurja pa je nastalo razdejanje z žlebovi ob vrtu.

Članek o tem, kako je kemoterapija posegla v življenje ene mamice

Zelo nerada prebiram teme, ki me spravijo v žalost ali slabo voljo, včasih pa tudi to naredim, ker me enostavno kakšna tema najde, tako sem tokrat prebrala članek, kako je kemoterapija vplivala na eno mamico, ki ima štiri otroke, jaz sem ostala brez besed. Takrat, ko preberem te težke zgodbe, si vedno rečem, kako sem lahko hvaležna za svoje zdravje in kako prav bi bilo, da bi za svoje telo skrbela zdravo z gibanjem in z zdravo prehrano.

Najbolj mi je od vsega članka ostalo v spominu, ko je rekla, naj se izogibamo sladkorja in predelane hrane in naj se vsak dan uredimo in oblečemo lepo, da se bomo v svoji koži počutili, kar se da najlepše. To sem si resnično zapomnila.

Jaz si niti za sekundo ne morem predstavljati, kaj da človek skozi, ko ga doleti kemoterapija, kako sploh to preživeti, kako imaš lahko lepe in pozitivne misli, ko pa vsi vemo, kaj pomeni kemoterapija in kako si lahko zaskrbljen glede svojega zdravja. Že sam izvid, da si bolan moraš sprejeti, potem pa še kemoterapija, ki na vsakem pusti posledice, ki ne veš kaj to sploh je, zavedaš pa se da te čaka grozno obdobje. Ne vem, ne morem govoriti o tem, ker si niti ne upam, ker niti nič ne vem, kemoterapija je zame samo grozna beseda, ki je niti slišati nočem, kaj šele da bi prebirala o njej. 

Ta ženska je zmogla vse, bila pozitivna, se vsak dan uredila, mene je članek spravil v jok, kako ti lahko bolezen in kemoterapija spremeni življenje, vse kar sem od tega odnesla, je bilo to, da smo res razvajeni, ko jamramo za majhne bolečine, ker to je brez veze, že samo če slišim besedo kemoterapija, se premenim, če sem slučajno zapadla v slabo voljo in takoj postanem boljše volje.

Prevajanje besedila in učenje angleščine mojega sina

Sam sem imel rad angleščino in nisem niti pomislil, da bi moj sin lahko imel težave, ko pa sem šel na prvi sestanek v šolo, mi je učiteljica nakazala, da bi se angleščine moral učiti malo več. Takoj sem naredil načrt, vedel sem da prevajanje besedila iz slovenščine v angleščino dela čudeže, tako sem se pogovoril z sinom, da bova angleščino že popravila in da naj se ne sekira, ker angleščino se da naučiti zelo hitro na preprosti način.

Dal sem mu prevajanje besedila vsak dan, to ni bilo veliko, vsak dan mu je vzelo pol ure. Na začetku je bilo prevajanje besedila pri njemu videti, da prav trpi, potem pa sem začel opažati, da vsak naslednji dan jemlje prevajanje besedila bolj sproščeno. Ko sem videl, da je začel uživati v tem, sem mu vsak dan napisal malo več težjih besed.

Po dveh mesecih sva prišla na zeleno vejo, imel je pokrito vso znanje, ki ga je takrat potreboval, brez drame, joka in zamorjenega učenja. Tudi on je bil vesel in spet je dobil veselje do angleščine, ki ga je že čisto izgubil, to pa za njegovo prihodnost ne bilo v redu, kajti angleščina je  svetovni jezik in danes moraš ta jezik znati.

Sedaj vsake toliko narediva prevajanje besedila, ravno toliko da zajameva vse nove besede, nisem eden izmed tistih staršev, ko bi otrok moral vedeti vso slovnico, če se bo moral znajti v svetu, mu bo čisto dovolj, da bo znal čim več besed. Lahko ti znaš slovnico in če ne znaš besed si na slabšem. 

Danes se temu z sinom smejiva, vidim mu hvaležnost v njegovih očeh, da sem mu na ta način pomagal in da je bilo prevajanje besedila zanj zanimiva metoda učenja. Malo je potrebno, da otroka naučite določenega znanja, le pravi način morate obrati.