Če bi mi nekdo pred leti rekel, da se bom enkrat odpravil na psihoterapijo, bi samo zamahnil z rokami. V to nisem nikoli preveč verjel. Še bolj pa sem si mislil, da to nikoli ne bo zame, saj nimam takšnih težav, da bi potreboval kaj takšnega. Tedaj pa sem se začel srečevati s tistimi običajnimi težavami v življenju, kot so stres pri delu, slabo spanje, razdražljivost, kar pa se je s časom kar spremenilo in postalo kritično. Nekako sem začel čutiti tisti občutek praznine, kar pa res ni bilo prijetno. Zato me je začelo precej skrbeti moje stanje.
Kot vsak moški pa sem bil tudi jaz precej trmast. Tudi takrat sem si govoril, da ne rabim kakšnega pogovora in da psihoterapija ni zame. Mislil sem si, da bom pač vse uredil sam, brez problema. Na neki točki pa sem se nato končno odločil in si rekel, da rabim pomoč. Takrat je zame psihoterapija postala prvič nekaj, kar me je začelo zanimati, oziroma sem videl pomoč samo še tam.
Zato pa sem se na prvi pogovor odpravil precej skeptično. Bilo me je tudi nekoliko sram, čeprav me za to sploh ne bi smelo biti, kajti vsak rabi kakšen pogovor in pomoč, če je to potrebno. Pogovor pa je potekal čisto drugače, kot sem si mislil. Psihoterapevtka si je res vzela čas, ter me poslušala in poskušala razumeti vse kar ji rečem in vse kar me muči. Nato pa mi je pomagala z raznimi nasveti, ter me je tudi postavila na realna tla, kar pa sem nekako rabil slišati od nekoga drugega.
Zato pa lahko danes rečem, da mi je psihoterapija res pomagala priti s tistega obdobja, ko sem bil čisto zgubljen, brez ciljev. Zato bi tudi pozval vse moške, da naj jih ni sram, če se morajo odpraviti na kaj takega, saj je to čisto človeško. …